Omemba: J. Kaštelan

»Preden sem prišel v Tarascon, sem opazil čudovito pokrajino z ogromnimi rumenimi skalami, nenavadno prepletenimi v najbolj presenetljive oblike. V dolinicah med temi skalami so bile vrste majhnih okroglih dreves z olivno zelenim ali sivozelenim listjem, ki bi bila lahko limonovci.«

»Oh! presneto, skrivnost življenja! Natančnost misli! Nevednost človeškega rodu!«

»Žariš in žgeš in v tvoji zlati luči vsa trudna duša moja trepeta.«

»A ne: še v ječi sredi slepih sten / nihče mi dveh ne vzame dragotin: / ljubezni in vesoljne slave zvezd.«

»Gledam pa se ne morem nagledati / te svetlobe tega zrnja gorečega / ki ga raztresaš po morski modrini.«

»V zaporu človek razmišlja drugače kot v običajnem življenju. V zaporu so noči drugačne, so dnevi drugačni, drugačni so dihanje in bedenje in sanjanje, vsa človeška bit postane drugačna.«

»Kot bi imela za hrbtom luč, ki je ne vidiš, / jo pa čutiš.«

»Slovenec ima najraje, če je humor organiziran v prepoznavno obliko, da se takoj vidi, da bo prišla na koncu poanta. Najraje ima vice o Slovencu in Bosancu ipd., ker pri teh ve, da bo poanta prišla, ko bo na vrsti Bosanec.«

»Nedvomno je bila kamera postavljena na vrh zvonika ali morda na ogrodje iz železnih nosilcev, ki se dviga nad jaškom rudnika …«